»O Bog! A odgovora ni bilo – kajti Bog tam zanesljivo ni več prebival.«

»Potovanja niso vedno lepa. Niso vedno udobna. Včasih bolijo, včasih ti celo zlomijo srce. Ampak to je okej. Potovanje te spremeni – mora te spremeniti. Pusti sled v tvojem spominu, na tvoji zavesti, srcu in telesu. Nekaj vzameš s seboj. Upamo, da pustiš za seboj nekaj dobrega.«

»Kako čudno je – srce parajoče čudno, ko ugotoviš, da so tvoji starši v spominskem posnetku mlajši ne le od tebe v sedanjosti, temveč tudi od tvojih otrok.«

»Tako bom deloval tudi naprej, kamor koli mi bo ljubi Bog pokazal pot naprej.«

»Z nami boš za vedno igral ob Ani Pupedan za mavrico oziroma od tam, kamor te zdaj nosi veter.«

»V mir in tišino nedeljskega popoldneva je boleče zarezala vest, da si odšel. Ne samo do Kopra, kamor si se tako zelo rad z naših vaj in koncertov vračal domov in ne samo do hrvaškega morja, kjer so bile tvoje korenine in kjer si iskal svoj mir ... odšel si za vedno. Tvoje roke ne bodo več izvabljale divjih ritmov iz tvoje bugarie ... za vedno je utihnil tvoj prodoren glas, ki je polnil dvorane ... ne moremo še povsem dojeti. Še manj razumeti. Kjerkoli že zdaj si, ostajaš v naših srcih. Z nami. Tvoje veliko srce, baro ilo ... te je izdalo ...«

»Nočem, da se ti smilim. / Spravi me v žep poleg svojega srca / in me kdaj pa kdaj pobožaj. / Naj bom tvoja prisrčnica!«

»Ne morem delati tam, kamor moji ljudje ne morejo iti.«

»Jaz ne bom dovolil' ... Pa kdo si ti, da bo rekel kaj takega?! Ti si nič, etažni lastniki so tvoji bogovi in upravniki se tega ne zavedajo!«